Še 200,00 € do brezplačne dostave!

VOLUHAR

 

voluhar_slikaVoluharja uvrščamo med škodljivega glodavca v sad­jarski proizvodnji, pri pridelavi sadja, podlag in sadik, prav tako pa tudi v vinogradništvu, poljedeljstvu in vrtnarstvu. Leto za letom povzroča veliko škode z ob­jedanjem podzemnih rastlinskih organov, kot so: korenine sadnih rastlin, gomoljnice, korenovke, solatnice, okrasne čebulnice itd.

Kadar govorimo o voluharju, imamo v mislih velikega voluharja (Arvicola terrestris). V Sloveniji se pojavlja še poljska voluharica, ki poseljuje odprta polja, travnike in pašnike. Habitat vrtne voluharice je vrt, pa tudi travnik in pašnik.
Trup voluharja meri v povprečju 12-20 cm, rep je temen, dolžine 6 -11 cm in sega do polovice trupa. Po hrbtu je rjav do skoraj črn s sivimi ali rumenkasto rjavimi odtenki. Trebušna stran je svetlo sivkasta z različnimi oker toni.
Povprečna teža znaša 50-200 gramov. Trup je robusten, zavaljen, glava kratka, prav tako ušesa, ki so skrita v dlaki. Naseljuje obdelane površine od nižin do nad morskih višin (1000 m), kjer je dovolj hrane in primerna vlažnost tal. Peščena tekstura mu preveč ne odgovarja, ker se rušijo rovi. Aktivni prostor meri cca 40 m2, na katerem koplje rove velikosti 4-5 cm, ki so ovalne oblike in dolgi cca 50 m. Uporablja tudi krtove rove.
Večina rovov poteka od 5 -25 cm in globlje. Lahko pa najdemo rove v globini od 30 cm do 1 m. Pravi površinski potekajo 2-3 cm pod površino, katerim je možno slediti.

sistemrovov_voluharPosebnost samca je označevanje bival­nega revirja s pomočjo obzadnjičnih žlez, ki izločajo močan vonj, lojni feromon, ki je pomemben v času paritve.
Razmnoževalni ciklus je odvisen od geografske lege in klimatskih pogojev. Razmnoževanje poteka od meseca marca, aprila do septembra, oktobra. Največja razmnoževalna inten­ziteta je v maju. Brejost traja 21 dni. Gnezdo, ki je kotlaste oblike in široko 15-25 cm, leži pod površino v globini 20-40 cm. Samica skoti vanj 2-6 golih, slepih mladičev. Po 8 -11 dneh odprejo oči. Samostojni pos­tanejo po 24 dneh, mater pa dokončno zapustijo po 21 dneh. V razmnoževalnemobdobju ima do 5 legel, kar pomeni 22-28 potomcev. Življenjska doba je kratka od 1 do 1.5 leta, navadno ne preživi druge kole­darske zime. Ima kratko življenje in veliko reprodukcijsko sposobnost.

Glodalec je aktiven ponoči in posebej pri sončnem vzhodu in zahodu. V zimskem obdobju je življenjska aktivnost voluharja povečana le ob dnevni svetlobi. Voluhar je tipičen rastlinojed nadzemnih in podzemnih delov rastlin. Zelo nevaren je v mladih nasadih na šibkih podlagah, pa tudi sejan­cem ne prizanaša, Mlada spodjedena drevesa praktično izpulimo iz tal. Loti se tudi starejših dreves, katera močno zaostanejo
v rasti. Med ostalo hrano spadajo tudi detelje, korenovke, gomoljnice, rizomi trav, korenine ostalih sadnih plemen itd.
Povprečna dnevna poraba hrane znaša cca 80% telesne teže. Na bivalnem področju ima več shramb z zalogami hrane, katerih ne porabi, ker jo išče vedno znova. Za zimsko obdobje potrebuje do 4 kg hrane. Ker vsebuje njegova hrana tudi trše snovi, jo mora dobro zgristi. To mu omogočajo meljaki, katerih grizne ploskve so nagubane in podobne rašplji. Od naštetih parametrov ima voluhar tudi svoje posebnosti. Zobovje
je brez korenin, raste neprestano in ne iz­pada. Zobna sklenina je obarvana. V vsaki čeljusti je po en par naprej pomaknjenih glodačev. Služijo mu pri kopanju rovov in prehranjevanju. Zanimiv je tudi dvodelni želodec in dolgi prebavni trakt. Zaradi hitrega razmnoževanja, prerazmnoževanja, ter povzročenih materialnih škod in povečanega števila na enoto površine je nujno ukrepanje za zmanjševanje njegove populacije.

ČEŠPLJEV KAPAR

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: češpljev kapar je eden najhujših škodljivcev sliv in češpelj, zaradi njega se je posušilo na milijone dreves.Na prisotnost kaparja nas največkrat opozori močna sajavost češpljevih dreves; ta se naseli na medeni rosi , ki jo tudi ta kapar obilno izloča. Na vejicah opazimo rjave polkroglice, dolge 4 do 6 mm in široke 2 do 4 mm; to so kaparjeve samice, ki se razvijajo do maja. Vsaka samica lahko odloži do 2000 jajčec, iz katerih se kmalu izležejo rumenkaste ličinke, ki zapuste odmrli materin ščit, se razlezejo in prisesajo na listje. Nekoliko prej, preden odpade listje, ga ličinke zapustijo in se podajo na spodnjo stran vej, kjer otrpnejo in tako prezimijo. Ko se spomladi otopli, rdečkaste ličinke oživijo in se preselijo na mlajše, sočne vejice, kjer se prisesajo. Do maja se iz njih razvijejo polokroglaste samice in samci, ki vzletijo. Samice odložijo jajčeca. Škodljivec ima en rod letno.

Varstvo: optimalen čas za zatiranje je v fazi brstenja z oljnim pripravkom Belo olje-Frutapon

ČEŠPLJEV ZAVIJAČ

Češpljev zavijač

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: češpljev zavijač je po načinu življenja zelo podoben jabolčnemu zavijaču in se pojavljata bolj ali manj istočasno. Prvi rod metuljčkov leta v maju in v začetku junija in povzroča junijsko črvivost češpelj. S tem na splošno ne povzroči velike škode, zato navadno prvega rodu ne zatiramo. Pomembnejši je drugi rod. Metuljčki letajo od sredine julija do konca avgusta in začrvivijo  že debele plodove.

MURVOV KAPAR

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: ob močnejšem napadu drevesa hirajo in se sušijo. Ščitek samice meri v premeru 2 do 2,5 mm, je bolj ali manj okrogel in bele ali rumenkaste barve. V sredini ščitka je značilen gumbek rdečerjave barve. Olevki rjavo rdeče barve so vidni na ščitkih. Ščitki samcev so povsem beli in precej podolgovati. Ob močnejšem napadu se cele veje obdajo z belkasto prevleko, vidno že od daleč. Prezimijo samice. Ličinke prvega rodu se razlezejo maja in junija, drugega pa konec julija ali v avgustu. Navadno ima dva rodova letno, izjemoma se v oktobru pojavi še tretji.

Varstvo: v primeru močnejšega napada kaparjev škropimo v času brstenja z oljnim pripravkom.

BRESKOV MOLJ

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: breskov molj dela podobno škodo kot breskov zavijač. Metuljček je temno sive barve in meri čez krila 12-14 mm. Gosenice, ki vrtajo rove v mladih poganjkih in začrvivijo plodove, se lahko ločijo od gosenic breskovega zavijača, saj so čokoladno rjave barve s črno glavo. Prezimujejo komaj izlegle goseničice, ki se že v aprilu in prvi polovici maja zavrtajo v komaj odgnale poganjke in jih uničijo. Gosenice breskovega molja napadejo poganjke navadno pozneje, šele v drugi polovici ali proti koncu maja, ko so poganjki dolgi vsaj 10-20 cm. Ena goseničica lahko uniči več poganjkov. Ko goseničice odrastejo, se na drevesu zabubijo in se že sredi ali v drugi polovici maja pojavijo metuljčki prvega rodu. Njihov let traja vse do konca junija. Gosenice tega rodu ponovno napadejo poganjke in zlasti plodove najbolj množično sredi junija. Metuljči drugega rodu se pojavijo običajno avgusta, goseničice, ki se izležejo iz odloženih jajčec, pa prezimujejo in ne povzročijo škode.

Varstvo: če škropimo proti breskovemu zavijaču s sredstvom Affirm, lahko dovolj učinkovito preprečimo tudi napad breskovega molja.

BRESKOV ZAVIJAČ

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: breskov zavijač je rjavo siv metuljček s sivimi sprednjimi krili, na katerih je več podolžnih, kratkih temnejših črt. Čez krila meri okrog 12 mm in je zelo podoben češpljevemu zavijaču. Na leto ima kar štiri rodove. Prvi rod se pojavlja v drugi polovici aprila in maja. Samice odložijo jajčeca na vršičke in vrhnje liste poganjkov. Goseničice, ki se iz jajčec izležejo čez kak teden, se zavrtajo v vršičke poganjkov in v njih vrtajo rove navzdol in navzgor. Napadeni poganjki porjavijo, se povesijo in posušijo, na prehodu k zdravemu delu poganjka pa se cedi smola. Ob močnejšem pojavu škodljivca so lahko uničeni vsi poganjki, kar je še posebno škodljivo pri mladih drevesih, ki jim šele oblikujemo krošnjo , pa tudi na starejših, kjer propadejo rodne šibe za naslednje leto. Dorasla gosenica je mesnato rožnate barve in meri v dolžino 12 do 14 mm. Drugi rod metuljčkov se pojavlja povečini junija. Tudi gosenice tega rodu uničujejo poganjke, zavrtajo pa se že v plodove. Metuljči tretjega rodu se pojavljajo od sredine julija do konca avgusta, četrtega rodu pa v septembru in celo v oktobru. Gosenice tretjega in četrtega rodu lahko poškodujejo vršičke poganjkov, še raje pa se zavrtajo v plodove in jih začrvivijo. V enem plodu je lahko več gosenic, celo tri do štiri. Posamezni rodovi se med seboj prekrivajo, zato je nevarnost napada poganjkov, pozneje pa plodov praktično ves čas od sredine maja vse do oktobra.

Varstvo: s sredstvom Affirm v času med odlaganjem in začetkom izleganja jajčec, največ dva krat v eni rastni dobi, z 10-14 dnevnimi presledki, pred izleganjem gosenic v fenološki fazi od oblikovanja ploda do 7 dni pred obiranjem (BBCH 71 do 89). Tretiranja se izvede na osnovi pozitivne napovedi opazovalno napovedovalne službe oziroma na osnovi opazovanj s priznanimi metodami za spremljanje škodljivca.

SIVA BRESKOVA UŠ

(Myzus persicae), Zelena breskova uš  (Myzus varians), Črna breskova uš (Brachycaudus persicae), Rjava breskova uš  (Brachycaudus schwartzi), Medena breskova uš (Hyalopterus amygdali)

Breskova uš

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: pri nas je najpogostejša siva breskova uš, ki je 2 mm dolga, olivno ali rumenkasto zelene barve. Prezimijo jajčeca, ki so bleščeče črna in jih uši odlagajo okoli brstov. Včasih že februarja, običajno pa marca, se iz jajčec izležejo prve uši, ki potem delajo hudo škodo s kodranjem in zvijanjem breskovega listja. Močno napadeni listi rumenijo in odpadejo. Konec maja se pojavijo krilate uši, ki se preselijo na mnoge zelnate rastline. Šele proti jeseni se uši vrnejo na breskve, kjer odložijo zimska jajčeca.  Zelo pogosta in škodljiva je medena breskova uš, ki se naseli v večjih kolonijah na spodnji strani listov mladih poganjkov. Uši so prekrite z belim voščenim poprhom. Listje bledi, rumeni in se posuši, vendar se ne zvija. Mlada drevesa zaostanejo v rasti, na starejših pa so plodovi drobni in neokusni. Uš izloča obilo  medene rose, kar ima za posledico močan pojav sajavosti na listih, poganjkih in plodovih. Tudi ta vrsta prezimi na breskvah v obliki jajčec.  Manj razširjena je rjava breskova uš, ki povzroča močno zvijanje in kodranje breskovega listja ter zastoj rasti poganjkov. Zelena breskova uš povzroča, da se breskovi listi zvijajo navzdol vzporedno z glavno žilo v obliki cigare. Listi rumenijo in se sušijo.

Varstvo: zatiranje je upravičeno samo, če je presežen prag škodljivosti. Najprimernejši čas za pregled in zatiranje je takoj po cvetenju. Uporabimo Mospilan 20 SG ali Pirimor 50 WG.

RUMENA ČEŠPLJEVA GRIZLICA

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: črna in rumena češpljeva grizlica sta pogosta škodljivca na slivah. Nemalokrat odpadejo vsi plodiči že kmalu po cvetenju. Pol cm dolge osice letajo v času polnega cvetenja in odlagajo jajčeca na zunanjo stran čašnih listov cvetja. S posebno žagico na zadku izdolbejo v čašne liste luknjice in vanje odložijo jajčeca. Po dobrem tednu se iz njih izležejo ličinke-pagosenice, ki se zavrtajo v razvijajoče se plodiče. Pagosenice v 15 do 20 dneh dorastejo, medtem pa lahko vsaka od njih izje notranjost štirih do petih plodičev. Črvivi plodiči odpadejo. Na njih opazimo značilno luknjico, vsebina plodičev pa je izjedena. Pagosenice merijo ob koncu razvoja kak centimeter in če jih zmečkamo, imajo značilen vonj po stenicah. Iz odpadlih plodičev gredo pagosenice v zemljo, kjer se šele naslednjo pomlad zabubijo in iz bub izletijo osice.

Varstvo: zatiranje z insekticidom Mospilan 20 SG takoj po cvetenju.

LISTNE UŠI

zelena_mokasta_usJablane napada več vrst listnih uši, ki so zlasti v toplejših letih sila škodljive. Ne­dvomno je pri nas najbolj razširjena zelena jablanova uš (Aphis pomi), ki povzroča veliko škodo. Uši se v kolonijah naselijo zlasti na vršičkih in mlajših listih, kjer sesa­jo sokove. Napadeni poganjki zastanejo v rasti, listi pa se značilno zvijajo. Ob kolonijah listnih uši najdemo redno mrav­lje, ki se hranijo z izločki uši (medeno roso), pa tudi polno olevkov oziroma srajčk, ki so jih uši pustile, ko so se levile. Močno napadeni listi se začno sušiti. Po­sebno nevarne so listne uši na mladih dre­vesih.
Pri nas je precej pogosta vrsta tudi jablano­va uš šiškarica (Dysaphis devecta). Kjer uši sesajo na spodnji listni strani, se list na zgornjo stran značilno izboči, izbokline pa se živo rumeno ali rdeče obarvajo. Izbokli­ne ostanejo še dolgo potem, ko so uši že izginile, na spodnji strani najdemo kvečje­mu še ostanke olevkov.
Tu in tam naletimo tudi na mokasto jabla­novo uš (Dysaphis plantaginea), ki povzro­ča zvijanje in sušenje listja in poganjkov, izmaliči pa lahko tudi mlade plodiče.
Za uspešno zatiranje listnih uši je po­membno, da res pravočasno ugotovimo na­pad in da spremljamo tudi njegov potek. Če je uši malo, se ne izplača škropiti, am­pak jih raje mehanično uničimo, če že niso na delu ličinke polonic. Če pa se v toplem vremenu listne uši hitro razmnožijo, lahko nastane nepopravljiva škoda in takrat mo­ramo poseči po kemičnem sredstvu.

Listne uši prezimujejo v obliki črnih, bleš­čečih, pol milimetra dolgih, ovalnih jajčec, ki jih pozimi najdemo na poganjkih. Proti zimskim jajčecem je zelo učinkovito zim­sko ali pred spomladansko škropljenje.

Kako se odločamo za zatiranje? Najboljše je, če določimo t.i. prag škodljivosti ali kritično število, ki znaša za zeleno jablano­vo uš pred cvetenjem 10 do 15 kolonij uši na 100 poganjkov, po cvetenju pa 8 do 10 kolonij na 100 poganjkov. Pri jablanovi uši šiškarici sta kritični števili 3 do 5 oziroma 5 do 8 kolonij, pri mokasti uši pa sta kritič­ni števili najstrožji, saj je ta vrsta najškod­ljivejša. Pred cvetenjem in po njem znašata 1 do 2 koloniji na 100 pregledanih po­ganjkov.
V do okolja prijaznem varstvu so primerni le trije pripravki: pirimor, hostaquick in zolone. Prednost ima vsekakor prvi. Proti listnim ušem deluje še cela vrsta priprav­kov - sistemičnih insekticidov, kot so me­tasystox, anthio, folimat in še nekateri. Ker so precej strupeni, se jih še posebno v vrtu raje izogibamo. Primernejši je na­ravni rastlinski ekstrakt kenyatox verde, manj primerni pa piretroidi.

Mokasta jablanova uš (Dysaphis plantaginea)

Opis

Uš: njena barva se spreminja iz temno zelene v zeleno z malo mokaste prevleke, potem v zeleno z malo vijoličaste na zadku, nato v sivovijoličasto ter navsezadnje v črno z mokasto prevleko.
Jajčece: veliko je 0,6 mm, črno in se skoraj ne razlikuje od jajčec drugih listnih uši.

Življenjski ciklus

Mokasta jablanova uš prezimuje v črnih zimskih jajčecih, posamično ali v kolonijah, na starem lesu. Prve uši temeljnice se izležejo iz jajčec že v času brstenja in takoj naredijo tako imenovano temeljnično šiško. To pomeni, da zvijejo konico lista ali njegov rob navzdol. V fazi mišjega ušesa oz. zelenih brstov te šiške težko opazimo. Po 2-3 tednih uši temeljnice dorastejo in začnejo izlegati partenogenetsko potomstvo. Po cvetenju začnejo uši iz prve generacije tudi že iz legati mlade samice. Tedaj se lahko naval uši zelo hitro poveča.
Stopnja razmnoževanja mokaste jablanove uši je zelo visoka in lahko povzroči veliko škodo. Poleg očitnega zvijanja listov uši s svojim sesanjem naredijo tudi škodo na plodovih. Ti ostanejo majhni, deformirani in ne odpadejo.
Te poškodbe plodov lahko povzročijo uši med cvetenjem ali kmalu po njem. Poškodovani poganjki se zvi­jajo. Poganjki, ki jih je napadla mokasta jablanova uš, povečini ne razvijejo cvetnih brstov.
Od začetka junija (pri velikosti plodov okrog 15 mm) se delu uši razvijejo krila in se preselijo na trpotec (poletnega gostitelja). Če pa je rast bujna, ostane del uši na jablani. Mravlje in veter prenašajo brezkrile uši na druge jablane, kjer ustvarijo nove kolonije. Krilate uši pa se takoj preselijo na trpotec. Do poznega pole­tja lahko tako nastajajo nove kolonije, ki pa niso tako nevarne kot tiste, ki so nastale spomladi.
Jeseni se razvijejo krilate, spolno definirane uši. Te se selijo nazaj na jablano, če niso ostale tam od prej. Oplojene samice začnejo potem izlegati jajčeca.

Naravni sovražniki

Listne uši imajo veliko naravnih sovražnikov, ki pa pri mokasti jablanovi uši predvsem spomladi niso dovolj učinkoviti.
Najpomembnejši naravni sovražniki so:

  • tenčičarice
  • cvetne stenice,
  • polonice hržice,
  • parazitske osice in osice najezdniki,
  • muhe trepetavke.

Pomanjkljivost teh koristnih plenilcev v primerjavi z ušmi je, da se v mrzlih spomladanskih obdobjih zelo počasi razmnožujejo.
Ko po juniju nastajajo kolonije mokaste uši, so razmere za razvoj teh plenilcev boljše, tako da lahko zajezi­jo populacijo uši. Zato so koristni plenilci poleti zelo pomembni, spomladi pa je njihova vloga manjša zara­di prepočasnega razmnoževanja.

Zatiranje - preventivno

  • preprečujemo prebujno rast dreves,
  • varujemo koristne plenilce,
  • na debla nameščamo lepljive trakove, tako da mravlje ne morejo priti na drevo (če ni mravelj, poteka razvoj mokaste jablanove uši drugače).

Zatiranje - Neposredno

  • zatiranje z naravnim sovražnikom pred cvete­njem in med njim skoraj ni mogoče. Zato moramo v tej fazi vsekakor kemično zatirati.
  • zgodnje škropljenje z azadirachtinom (po zadnji smernici Evropske skupnosti ga smemo uporabiti samo v drevesnicah) moramo vsekakor opraviti pred cvetenjem, ker azadirachtin (pridobljen iz indijskega dre­vesa neem) učinkuje zelo počasi.
  • kjer azadirachtin ni dovoljen, lahko škropimo s sredstvi za izboljšanje močljivosti ali z milnimi pripravki, ki pa niso tako učinkoviti. To velja tudi za piretrum-rotenonske pripravke.
  • če listne uši napadejo spomladi ali poleti in je z mokasto jablanovo ušjo napadenih več kot 5 % poganj­kov, moramo poganjke odrezati in jih odstraniti iz nasada. Potem škropimo, v nasadih, ki so jeseni prezgodaj nehali rasti in jim je zato hitro odpadlo listje, lahko opazimo, da moka­sta jablanova uš odlaga manj jajčec.

ZELENA JABLANOVA UŠ - APHIS POMI

us_siskarica

Opis

Uš: je intenzivno zelena do rumenkasto zelena; tipalke, noge in zadkovi cevčici pa so rjavo črni.
Jajčeca: so črna in podolgovato ovalna.

Življenjski ciklus

Zelena uš prezimuje kot jajčece v kolonijah na enoletnih poganjkih. Uši temeljnice se izležejo kasneje kot pri drugih ušeh. Svoje kolonije razvijajo v bližini vrhnjih listov na poganjkih. Od konca maja ali na začetku junija se lahko v optimalnih vremenskih razmerah množično razmnožijo. Na začetku junija se razvijejo kri­late uši, ki se hitro odselijo na druga drevesa. Zelena jablanova uš je edina listna uš, ki ne menjava gostite­lja. Jeseni se pojavijo brezkrile spolne oblike, ki se parijo. Takrat odložijo veliko jajčec na skorjo mladih poganjkov.

Znamenja poškodb

Pri močnem napadu se predvsem poleti listi močno skodrajo. Zelene uši izločajo precej medene rose, na kateri se razvijejo glivice sajavosti, zato so napadeni deli sajasto umazani.

Naravni sovražniki

Isti kot pri mokasti jablanovi uši.

Prag škodljivosti

Z zeleno jablanovo ušjo se prehranjujejo predvsem plenilci in je zelo redko škodljiva. Samo v drevesni­cah in mladih nasadih lahko pri bliskoviti razmno­žitvi povzroči veliko škodo.

Zatiranje - Preventivno

  • ohranjamo plenilce.
  • pazimo, da drevesa niso preveč bujna (pravilna rez, gnojenje).

Zatiranje - Neposredno

  • če optimalno obvarujemo plenilce, je kemično zatiranje zelene jablanove uši le redkokdaj po­trebno. Če pa bi jo vendarle morali zatirati, upo­rabimo pripravke na podlagi piretrum-rotenona ali kak milni pripravek.
  • azadirachtin na zeleno uš ne učinkuje.

JABLANOVA UŠ ŠIŠKARICA - DYSAPHIS SPP.

us_siskarica

 

 

 

 

Opis

Uš: je sive do temno modro-sive barve, ima kratke črne tipalke.
Nimfe: so rožnate do modrikasto-sive.
Jajčeca: so črna.

Življenjski/razvojni ciklus

Jablanova uš šiškarica prezimuje kot jajčece, ki je odloženo na drevesih ali vejah. Kmalu po brstenju se izležejo ličinke, ki se preselijo na rozetne liste, začnejo sesati in se razvijejo v prave kolonije. Pozneje najdemo uši šiškarice tudi na mladih poganjkih.
Razmnožujejo se deviško (partenogenetsko). Od maja naprej se razvijajo krilate uši, ki se selijo na divje rastline. V poznem poletju se samičke vračajo na sadno drevo in tam odlagajo jajčeca.

Značilne poškodbe

Najprej se na listih pojavijo svetlo rdeče ali rumene pike in vzbokline, pozneje nastanejo večje gube in listi se zvijejo. Na plodovih nastanejo rdeče pike in pege, ki pa spet izginejo, ko ni več uši.

Naravni sovražniki

Uši šiškarice imajo iste naravne sovražnike kot moka­ste uši. Vendar so naravni sovražniki pri njih veliko bolj učinkoviti, ker uš šiškarica nima tolikšnega raz­množevalnega potenciala kot mokasta jablanova uš.
Kontrola in prag škodljivosti
Pred cvetenjem: prag škodljivosti je 15-20 kolonij na 100 cvetnih šopov (cvetovi in listne rozete).
Po cvetenju: prag škodljivosti je 30 kolonij na 100 po­ganjkov (cvetovi in listi).

Zatiranje

Uši šiškarice še zdaleč niso tako škodljive kot moka­sta jablanova uš, vendar pa se v gričevnatih predelih lahko pojavijo v večjem številu.
Če je mogoče, počakamo z zatiranjem in tako damo možnost koristnim plenilcem (plenilci in parazitski plenilci), da sami uravnavajo število uši. Zaradi številčnosti naravnih sovražnikov listne uši je to laže kot pri mokasti jablanovi uši.

Kadar ni več mogoče naravno uravnavati števila škodljivcev, uporabimo pripravek na podlagi piretrum-rote­nona ali katerega izmed milnih pripravkov (sredstvo za močljivost).

ČRNA ČEŠNJEVA UŠ

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: črna češnjeva uš je najhujša škodljivka mladih češnjevih dreves. Redno se pojavlja tudi na rodnih drevesih, večjo škodo pa naredi le v posameznih zelo toplih in sušnih pomladih. Če uši sesajo vrhnje listena spodnji strani, se napadeno listje močno zvija in suši, poganjki pa zastanejo v rasti. Uši izločajo obilo medene rose, ki privablja mravlje, na njej pa se naseli tudi sajavost. Ob močnem napadu se medena rosa kar cedi po listih in plodovih, zaradi tega češenj skoraj ni mogoče obirati. 

Varstvo: nekaj je mogoče narediti že s predspomladanskim škropljenjem med napenjanjem brstov. Uporabimo oljne pripravke. V času rasti je pomembno, da napad pravočasno odkrijemo.

KRVAVA UŠ

Krvava uš

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: krvava uš je bila nekoč zelo pogost škodljivec v naših sadovnjakih, potem pa so že pred desetletji uvozili krvavkinega najezdnika, ki je njen naravni sovražnik. Ta je uš skoraj popolnoma iztrebil. Pomagali so tudi številni insekticidi. Dokler so se sadovnjaki pogosto škropili, je bila krvava uš dokaj redka. V današnjem času, ko se vse več ljubiteljev boji škropljenja, je krvava uš vse pogostejša. Za pojavljanje krvave uši niso vse sorte enako dovzetne. Med najbolj občutljive sodijo naslednje sorte: bojkovo jabolko, rumeni belfler, rdeči belfler, zlata parmena, boskopski kosmač, jonatan, kanadka in landsberška reneta. Krvavo uš prepoznamo po vatastih kosmičih, ki se pojavijo na poganjkih in vejah. Ko kosmiče razkopljemo, opazimo pod njimi rjavo rdeče uši. Če takšno uš zmečkamo, se iz nje pocedi rdeč sok. Zato so dobile ime krvava uš. Tam, kjer sesajo krvave uši, se pogosto pojavijo rakaste rane.
Sicer se uši zelo rade pojavijo tudi na ranah. Krvava uš ima na leto od 8 do 10 rodov. Vsaka uš skoti okrog 130 živih mladic. Uši se pojavljajo spomladi in na začetku poletja, kasneje čez poletje jih ni več. V jeseni se pojavijo krilate oblike, ki lahko odletijo na daljše razdalje. Prezimijo za skorjo na deblu, predvsem pa so zelo rade na koreninskem vratu in na debelejših vejah. Tam so skrite, tako da jih ne najde noben naravni sovražnik.

Varstvo: ko opazimo krvavo uš, moramo napadeno jablano čim prej poškropiti s pripravkom Pirimor.

Jablanov cvetožer

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jablanov cvetožer se pojavlja povsod tam, kjer se vzgajajo jablane. Posebno pogost je v sadovnjakih, ki so v bližini gozdov. Tam lahko v posameznih letih uniči velik del pridelka. Prisotnost škodljivca lahko odkrijemo že od daleč. Napadeni popki se ne odpro. Cvetni lističi enostavno porjavijo. Če odstranimo suhe cvetne lističe najdemo v cvetu belkasto, breznogo ličinko, ki ima črno glavo. Ličinka je velika okrog 6 mm in se v cvetu hrani skoraj 3 tedne, to je okrog 20 dni. V tem času odraste in se zabubi. Ko se iz bube razvijejo hroščki rilčkarji, so ti dolgi le 4 mm in imajo dolg rilček. Hroščki so sivo rjavi in imajo na pokrovkah svetlo prečno liso. Čez leto se hroščki hranijo z objedanjem listov tako sadnega kot gozdnega drevja. V jeseni prezimijo v gozdu za lubjem. Prezimijo lahko tudi v starih sadovnjakih z debelimi razpokanimi debli. Že v marcu se hroščki ponovno pojavijo v sadovnjakih, kjer vrtajo luknjice v brste in se hranijo z njihovo vsebino. Prehranjevanje traja od enega do treh tednov, odvisno od vremena. Čim se brsti prično dobro napenjati, oplojene samičke odležejo jajčeca v popke. Samička odloži v vsak cvetni popek le po 1 jajčece. Skupaj odloži od 80 do 100 jajčec. Že po 5 do 8 dneh se iz jajčec izležejo ličinke, ki z objedanjem uničijo cvetove, še preden so se ti odprli. Včasih je znal cvetožer uničiti tudi do 90 procentov vseh cvetov. Cvetožer je najbolj nevaren v hladni pomladi, ko je razvoj cvetnih popkov počasen. Če je toplo in se cvetovi hitro razvijejo, škoda ni prav velika.

Varstvo: prag škodljivosti ugotovimo z ulovom hroščkov, štetjem vbodov v brste in štetjem odloženih jajčec. Prag je vezan na sorto in oceno obilnosti cvetnega nastavka. Če pri stresanju vej na 100 vej ulovimo več kot 20 do 30 hroščkov, lahko pričakujemo večjo škodo. Nato pregledujemo vbode na brstih. V nasadu z manjšim cvetnim nastavkom ukrepamo, če odkrijemo več kot 20% brstov z vbodi ali več kot 15% brstov z odloženimi jajčeci. V nasadih z obilnim cvetnim nastavkom je prag v obeh primerih višji za 10%.

   

HRUŠEVE BOLŠICE

 

hruseva_bolsica1Znane so sicer tri vrste, vendar se pri nas v Sloveniji pojavljata le dve, to sta navadna hruševa bolšica (Psylla piri) in velika hru­ševa bolšica (Psylla pirisuga). Zlasti prva je postala v sodobnih nasadih hud škodljivee, še posebno v takšnih, ki jih dobro gnojimo in redno škropimo, tu in tam pa se pojavi tudi v vrtovih. Odrasle bolšice lahko skače­jo. Dolge so 2,2 do 2,8 mm, imajo streha­sto zložena krila, kratko trikotno glavo in stožčast zadek. Krila so precej velika in imajo maloštevilne krilne žile. Odrasle bol­šice, ki prezimujejo v listju pod hruškami in se pozimi hranijo z nabadanjem že olese­nelih poganjkov, so temnejše barve, tem­no-rjave z nekaj črnimi in oranžnimi pega­mi. Krilne žile so črne, ob sprednjem robu kril je sajasto črna celica. Poletne oblike so svetlorjave barve z nekaj temnejšimi in oranžnimi pegami, krilne žile pa so sive.

Velika hruševa bolšica je večja, saj meri v dolžino 3 do 3,8 mm, je rjave, oranžne in zelenkaste barve ter ima svetlorjave krilne žile. Zimska oblika je temnejša. Ta vrsta prezimuje na iglavcih, od koder se spomla­di seli na hruške navadno v aprilu. Do konca maja odlaga jajčeca na liste, ki jih značilno skodra, česar pri navdni bolšici ni. Lahko zapišemo, da je velika hruševa bolšica malo škodljiva in se je skoraj ne izplača zatirati. Ima namreč samo en rod na leto. Tem bolj škodljiva je navadna hruševa bolšica, ki ima kar štiri rodove.
Odrasle navadne bolšice najdemo v kroš­njah hrušk vso zimo v toplejših dneh, v večjem številu pa se pojavijo februarja in marca. V drugi polovici marca prilete z drugih rastlin, kjer so prezimile, še velike bolšice. Rumenkasta jajčeca, ki merijo v dolžino približno 0,3 mm, odlagajo naj­prej na osnovo brstov in v vdolbino lesa. Pozneje, ko hruške odženejo, odlagajo bolšice jajčeca na mlade, še nerazvite, ko­smate lističe, na vršičke poganjkov in na liste ter listne in cvetne peclje.
Po enem do treh tednih se iz jajčec izležejo rumenkaste, ovalne ličinke, ki imajo sploščeno telo in rdeče oči. V začetku merijo komaj 0,3 do 0,5 mm, pozneje, ko se pet­krat levijo, so po vsaki levitvi večje, značil­no sploščene, zelenkasto-rumene ali rjavka­ste barve. Ličinke se v kolonijah naselijo na mladih lističih, listnih pecljih in vršičkih poganjkov, kjer sesajo sokove in pri tem izločajo obilo medene rose. Ob močnejših napadih se medena rosa kar cedi po listju napadenih hrušk, po vejah in plodovih. Na medeni rosi se naseli neka gliva, ki povzro­ča sajavost.

Ličinke bolšic so neposredno škodljive, saj z izsesavanjem sokov povzro­čajo zastojrazno rasti in izmaličenje listov, cve­tov in plodov, pa tudi njihovo sušenje. Škodljive pa so tudi zato, ker so vzrok sajavosti. Tako listje slabo asimilira, sajavi plodovi pa izgube pri kakovosti.
Prve ličinke najdemo navadno, ko hruške ozelenijo, potem jih je vedno več, njihovo število naraste zlasti v prvi polovici maja. Velika hruševa bolšica ima na hruškah le en rod na leto, saj se v drugi polovici junija in v začetku julija odseli z njih.


hruseva_bolsica2Navadna hruševa bolšica pa lahko razvije kar štiri rodove in tudi prezimi na hruškah ali pa v odpadlem listju pod njimi. Močni napadi so možni še junija in julija, pogosto tudi konec avgusta in septembra. Težava je v tem, da zaradi bližnjega dozorevanja plo­dov v tem času sploh ne moremo škropiti. Močno napadena drevesa so videti grda in neugledna, saj imajo izmaličene in rumen­kaste liste, po katerih se cedi medena rosa, pozneje so navadno popolnoma sajava. Rast poganjkov se popolnoma ustavi, listje se suši, mnogokrat se posuši tudi cvetje in plodovi ali pa ostanejo drobni in sajavi. Po nekajletnem močnejšem napadu se lahko drevesa posušijo.
Zadnje ugotovitve o hruševih bolšicah ka­žejo, da so prerazmnožitve posledica ugod­nih razmer, ki jih ustvarjamo v novih nasa­dih. Močnim pojavom bolšic pa še posebno ustreza preobilno gnojenje z dušikom, pre­tirana rez in s tem tudi prebujna rast. Bol­šice namreč iščejo za odlaganje jajčec ved­no mlade, nove poganjke in lističe. Tako nastajajo neugodni poletni napadi pred­vsem na drevesih, ki kažejo naknadno, drugotno rast. Zato opazimo močnejše na­pade bolšice še v jeseni celo po obiranju, kadar je toplo in suho vreme. Pomemben vzrok za prerazmnožitve hruševih bolšic je tudi pretirana raba insekticidov, s čimer uničimo naravne sovražnike bolšic, kot so polonice, tančičarice, roparske stenice in druge vrste.
Zato naj bo pri zatiranju hruševe bolšice eno od temeljnih vodil: čimmanj škropiti!
Vsako škropljenje naj bo res upravičeno. Če hočemo temu zadostiti, moramo dreve­sa redno opazovati, da pravočasno zazna­mo napad, zlasti odložena jajčeca in mlade ličinke. Nedvomno je najlažje zatirati mla­de ličinke, ličinke višjih razvojnih stadijev so že odpornejše proti kemičnim sred­stvom. Ob natančnem opazovanju lahko opazimo že odrasle bolšice, ki v lepem vremenu sedijo na vršičkih mladih poganj­kov ali pa živahno skačejo. Prve poškodbe od velike hruševe bolšice je precej lahko spoznati, saj samice vrhnje lističe značilno skodrajo in izmaličijo. Navadna hruševa bolšica, ki je veliko škodljivejša, ob odla­ganju jajčec lističev ne izmaliči, zato je prvi napad težje odkriti. Rumeno-oranžna jajče­ca najdemo na vršičkih in vrhnjih lističih, pa tudi na spodnji strani listov.
Kadar že v zimskem času - februarja in marca - v nasadu najdemo veliko bolšic in odloženih jajčec, lahko pričakujemo moč­nejši napad.

Proti hruševi bolšici se je obneslo zimsko škropljenje z rumenimi (DNOC) priprav­ki, vendar teh zaradi strupenosti ni več v prodaji. Predspomladanska škropljenja z oleofosforjevimi sredstvi so manj primer­na (folidol olje, oleo-ekalux, oleo ultra­cid), ker z njimi celo pospešimo pojav bol­šice. Če opazimo veliko odraslih bolšic, odložena jajčeca in prve mlade ličinke, se med brstenjem izjemoma odločimo za škropljenje z enim od piretroidov (bayt­hroid, decis, fastac, karate, talstar). Poz­neje teh pripravkov ne priporočamo več, ker bolšica proti njim postane hitro od­porna.

Maja začnemo redno opazovati hruške in ko ugotovimo, da je napadenih približno 10% poganjkov, se odločimo za škroplje­nje. V času, ko prevladujejo jajčeca in nekaj ličink prvega stadija, je primeren za škropljenje 0,06% insegar z dodatkom 0,5% belega olja ali frutapona. Malo po­zneje lahko uporabimo 0,06% alsystin + 0,5% belo olje, ali 0,025% du-dim + 0,5% belo olje, če je že več ličink, pride v poštev tudi 0,3% mitac z dodatkom 0,5% belega olja, lahko pa zmešamo tudi 0,2% mitac in 0,06% alsystin ali 0,025% du-dim. Najbolj­ši uspeh bomo dosegli, če bomo izmenično uporabljali omenjene mešanice, pri čemer je treba poudariti, da je treba škropiti z obilo vode in hruške dobro omočiti.
Poleti, ko je največ naravnih sovražnikov, se, če je le mogoče, izogibamo uporabi insekticidov. Če smo hruševo bolšico do­volj dobro zatirali prej, poleti škropljenje ni potrebno. Poleg tega je tedaj že treba paziti na varnostno dobo ali karenco, zlasti pri zgodnjih sortah hruško. Priporočljivo pa je škropiti še po obiranju, kadar opazimo napad bolšice, ki je nevaren zlasti v toplih in poznih jesenih. Tudi tedaj uporabimo piretroide, za katere pa je treba vedeti, da je njihova uporaba dovoljena največ dva­krat v eni sezoni.

Prebujno rast hrušk zaustavimo z zmanjša­njem odmerkov gnojil, zlasti dušikovih. Ne režimo preostro, ker tudi s tem povečuje­mo bujnost, zimsko rez pa raje dopolnimo s poletno. Tudi tako bomo zmanjšali ne­varnost napada hruševih bolšic.
Ponovno kaže poudariti, da je treba proti hruševim bolšicam ravnati preudarno in smotrno.
Proti njim nikar ne škropimo »na slepo« ali »za vsak primer« niti ne po kakem vnaprej pripravljenem škropilnem programu, tem­več le po potrebi, ko ugotovimo napad. Z nesmotrnim škropljenjem in s pogosto rabo insekticidov lahko uničimo naravne sovražnike, bolšice postanejo odporne pro­ti insekticidom in tako še pospešimo napad bolšic.

ZAVIJAČI LUPINE SADJA

(Adoxophyes reticulana, Archips podana, Pandemis heparana). Brstni in listni sukači (Archips rosana, Spilonota ocellana, Hedya nubiferana)

Brstni sukač

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: gosenice prve generacije objedajo in zapredajo predvsem brste in poganjke, delno plodiče, gosenice druge pa v večjem obsegu tudi plodove. Na lupine naredijo plitve kotanjaste izjede polne iztrebkov in pajčevine.

Varstvo: v večini nasadov ločene aplikacije insekticidov za zatiranje zavijačev lupine niso potrebne, posebej pa ne v razmerah ko moramo insekticide proti jabolčnem zavijaču uporabiti 5 ali celo 6 krat. Možno je spremljanje s feromonskimi vabami. Večjo pozornost jim namenjamo, kjer so male populacije jabolčnega zavijača in tam, kjer izvajajmo metodo zbeganja. Takrat moramo korekcijsko uporabo insekticidov prilagoditi zavijačem lupine sadja, predvsem sadnemu zavijaču (A. reticulana), ki je najpomembnejöi škodljivec iz te skupine metuljev. V nekaterih nasadih se poleg gosenic sadnega zavijača tik pred obiranjem pojavijo tudi goseničice vrst S. ocellana in H. nubiferana. Takrat zatiranje ni možno zaradi karenc. Poškodb skoraj ne opazimo, vendar prispevajo k propadanju plodov v skladišču. Na takšnih lokacijah je smiselno zatiranje prezimelih gosenic zgodaj spomladi pred cvetenjem (prag več kot 5- 6% zapredenih brstov ali poganjkov). Podoben prag velja za prvo generacijo sadnega zavijača dokler se gosenice še hranijo na poganjkih (konec junija). Proti drugi generaciji ukrepamo v zadnji dekadi avgusta, ko najdemo več kot 3-5% zapredenih poganjkov ali začetne poškodbe na 0,5% plodov.

JABLANOVA LISTNA HRŽICA

Jablanova listna hržica

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jablanova listna hržica je večji problem v drevesnicah, kot v domačem sadovnjaku. Vendar je prav, da jo omenimo, ker se občasno le pojavi in povzroči strah, saj se prično listi jablane zvijati in rdečiti. Če list razvijemo, bomo našli v notranjosti žerko, včasih jih je tudi več. Te so v mladosti skoraj bele barve, ko odrastejo so oranžne in dolge do 3 mm. Hržice že v mesecu aprilu odlagajo jajčeca na mlade liste. Ličinke se izležejo že po 3 do 5 dneh in takoj prično s sesanjem soka iz listov, zaradi česar se ti zvijajo. Po dobrih treh tednih ličinke dozorijo in se spustijo v zemljo, kjer se zabubijo. Jablanova listna hržica ima pri nas na leto 3 do 4 rodove.

Varstvo: listna hržica je najbolj škodljiva pri mladih drevesih, ker zastoj rasti poganjkov otežuje oblikovanje krošnje dreves. Posebej je ne zatiramo. Stranski učinke imajo pripravki, ki jih uporabimo proti grizlici, zavijaču in ušem (Mospilan 20 SG). V času poletne razi lahko izrežemo napadene poganjke, preden oranžne žerke druge in tretje generacije, ki sesajo predvsem ob glavni listni žili, zaključijo razvoj in se gredo zabubit v tla.

AMERIŠKI KAPAR

 

ameriski_kaparV povojnih letih je bil ameriški kapar eden najhujših škodljivcev sadnega drevja pri nas. Pri škodljivcih jablane ga obravnava­mo zato, ker je prav na jablanah najpogo­stejši, čeprav napada vse sadne vrste in še številne druge rastline. Poleg jablan ima najraje hruške in črni ribez, pogosto ga najdemo tudi na breskvah, slivah in češp­ljah, zelo redko pa na marelicah in vinski trti.

Ameriški kapar ima na vesti milijone sad­nih dreves, ki so se zaradi močnega napada posušila. Dandanes še zdaleč ni več tako nevaren škodljivec in le redkokje tako močno napade, da se sušijo vrhovi. Zadnja leta se pri njem pojavlja precej visoka na­ravna smrtnost, močno ga napadajo tudi njegovi naravni sovražniki. Lahko bi rekli, da je zdaj postal škodljivec, ki zmanjšuje kakovost jabolk in hrušk, saj so plodovi z mnogimi rdeče obrobljenimi kaparjevimi ščitki neugledni in ne smejo v prodajo.
Kaparjeve samice prežive vse življenje pod kapico ali ščitkom. Pri odraslih samicah meri ščitek v premeru okoli 2 mm in je okroglaste oblike, ploščat in svetlo-sive bar­ve. Če ščite k odkrijemo, najdemo pod njim rumeno sploščeno samico hruškaste obli­ke. Samica leže žive ličinke, ki se nekaj ur gibljejo in ko si najdejo primerno mesto, se prisesaio na lub ali plod in pokrijejo s ščit­kom. Ščitek je najprej belkaste barve, kmalu pa potemni in postane čisto črn. Z rastjo se ščitek veča, med okroglastimi ščitki pa najdemo tudi ščitke jajčaste obli­ke. To so ščitki, pod katerimi so samci. Ko dorastejo, samci vzletijo in oplodijo sami­ce.
Kapar praviloma prezimuje v obliki ličink, za katere je značilno, da imajo 0,5 do 1 mm velik ščitek črne barve. Na močno napadenih deblih in vejah najdemo luski­naste ščitke, ki lahko kar v več plasteh pokrivajo lubje. Če lub zarežemo z nožem, je ličnati del pod njim karminasto rdeče obarvan. Med živimi in nabreklimi ščitki najdemo tudi mnogo suhih. Močno napa­deni plodovi kažejo značilne rdeče pike. Po prezimitvi se razvijejo samice in samci. Samice ležejo ličinke prvega rodu od sredi­ne junija pa vse do konca julija. Drugi rod ličink se pojavi komaj sredi avgusta. Te navadno tudi prezimijo, saj pri nas ni mož­nosti, da bi se razvil še tretji rod ličink ali pa le izjemoma.
Ameriški kapar se prenaša zlasti z okuženi­mi sadikami, z gibljivimi ličinkami prvega stadija, ki lahko same prelezejo na druga drevesa ali pa jih raznesejo veter in ptiči.

Precej dobro učinkujejo proti ameriškemu kaparju pripravki na podlagi mineralnih olj (belo olje, frutapon), v zadnjem času tudi pripravki iz rastlinskih olj (ogriol iz ogrš­čičnega olja). Te pripravke lahko brez po­mislekov uporabimo tudi v do okolja pri­jaznem varstvu. Malo manj je primeren oleodiazinon ali kombinacija 1 % belega olja in 0,15% basudina. Zadnja dva bi smeli uporabljati v do okolja prijaznem varstvu.
Za predspomladansko škropljenje pa lah­ko uporabimo tudi bolj strupene kombina­cije mineralnega olja in fosforjevega insek­ticida, kot so folidol olje, oleo-ekalux in oleo ultracid.
Vse omenjene pripravke uporabimo spo­mladi, najbolje takrat, ko so jablane v sta­diju mišjega ušesa. Z ukrepanjem ni dobro preveč hiteti, paziti pa je treba tudi na to, da ne zamujamo.
Ameriški kapar je postal spet bolj škodljiv v nasadih, kjer smo opustili uporabo ostrih in bolj strupenih insekticidov in kjer se ravnamo po pravilih do okolja prijaznega varstva. Kadar kapar ne dela posebnih te­žav ali pa nas nekaj ščitkov na plodovih ne moti, lahko predspomladansko škropljenje povsem opustimo, čeprav ga pogosto mo­ramo opraviti zaradi drugih škodljivcev.
V poletnem času, sredi ali v drugi polovici junija lahko uporabimo proti ameriškemu kaparju basudin, ki deluje tudi proti ja­bolčnemu zavijaču. Dopuščamo ga tudi v do okolja prijaznem varstvu.

Proti ameriškemu kaparju bomo uspešni le s temeljitim škropljenjem. Predspomladan­sko škropljenje moramo opraviti tako, da od dreves kaplja. Tudi za poletna škroplje­nja je dobro uporabiti več vode. Sadilni material moramo kupovati le v priznanih in zdravstveno pregledanih drevesnicah.
Ker ameriški kapar zelo rad napade ribez, ga moramo tudi škropiti v predspomladan­skem času s prej omenjenimi pripravki. Poleti prvega rodu na ribezu ne moremo zatirati, ker se bliža čas obiranja in to škropljenje onemogoča karenca. Obvezno pa škropimo proti drugemu rodu sredi av­gusta.
Povejmo še, da razen prej omenjenih mi­lejših pripravkov proti kaparju delujejo tu­di hujši strupi, kot sta gusathion in ul­tracid.

ČEŠNJEVA MUHA

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: češnjeva muha je nedvomno najhujša škodljivka srednje poznih in poznih češenj, rada pa se loti tudi višenj, zlasti poznih in manj kislih sort. Posledica napada so črvivi plodovi, ki so neužitni. Črvivi plodovi so mehki in hitro gnijejo. Škodljivka prezimi v zemlji pod krošnjami 3 do 5 cm globoko v obliki bube. Iz njih se spomladi izležejo muhe, ki so dolge okrog 5 mm, podobne hišni muhi, so bleščeče črne barve z rumenim robom na glavi in z rumenim trikotnim ščitkom na koncu oprsja. Krila so prosojna in imajo štiri temnejše prečne lise. Muhe se pojavijo sredi maja, potem pa letajo vse do julija. Najprej obletavajo drevesa in se hranijo s sladkimi sokovi. Navadno takrat, ko češnje prično rumeneti in malo rdeti, začno muhe odlagati jajčeca. Muha odloži jajčece v plod tik pod povrhnjico, navadno v bližini peclja. Iz jajčeca se po 7 do 10 dneh izleže ličinka-žerka, ki se takoj zavrta v plod do koščice. Ličinke se hranijo z mesom ob koščici. Praviloma je v plodu le ena ličinka. Na vdornem mestu je plod nekoliko zmehčan in ima rjavo, malo vdrto liso. Po približno treh tednih žerke v plodovih dorastejo in takrat so dolge 6 mm, belkaste barve in brez nog. Dorasle zapustijo plodove, največkrat potem, ko plodovi padejo na tla in se zabubijo v zemlji, kjer počakajo naslednjo pomlad.

Varstvo: pri integriranem pridelovanju je obvezno spremljanje leta češnjeve muhe na Rumene lepljive plošče. Plošče nastavimo, ko zorijo zgodnje sorte češenj. Škodljivca zatiramo le, če je presežen prag škodljivosti. Prag škodljivosti je presežen, če ulovimo eno muho na dve postavljeni plošči do faze, ko češnje spreminjajo barvo iz zelene v rumeno. Velja za sorte, ki zorijo od 4. češnjevega tedna naprej. Pri zgodnejših sortah češnjeve muhe ni potrebno zatirati. Češnjevo muho zatiramo s sredstvom Mospilan 20 SG.

JABOLČNA GRIZLICA

Jabolčna grizlicaJabolčna grizlica

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jabolčna grizlica se pojavi že zelo zgodaj, ko so plodiči debeli komaj za lešnik. Na plodičih opazimo drobno odprtinico, ki jo je naredila gosenica, ki izjeda pečišče plodu. Tako poškodovani plodovi odpadejo. Krivec za to je osica. Velika je 7 mm, ima 4 prozorna krila in je rumeno rjave barve s črnimi lisami. Osica odlaga jajčeca v času cvetenja v cvetne čaše. V vsak cvet odloži samo po eno jajčece. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se ne zavrtajo takoj v plod. Najprej nekaj časa vrtajo po plodu, kar kasneje opazimo kot nenavadne lise na plodovih. Vsaka ličinka lahko uniči 3 do 4 plodove. Prvi plod, katerega izvrta običajno ne odpade, zato pa drugi, tretji in četrti. Ličinke so pagosenice, 1 cm dolge, rumenkaste z rjavo glavo. Pagosenice imajo tri pare oprsnih nog in sedem parov zadkovih nog. Junija odrastejo in zapustijo plodove in se preselijo v zemljo, do 15 cm globoko, kjer se zapredejo. V zapredkih pričakajo pomlad, nakar se zabubijo.

Varstvo: pred zaključkom cvetenja lahko uporabimo le pripravke, ki so selektivni za čebele. V času odcvetanja in tik po koncu upoštevamo stranski učinek pripravkov, ki jih uporabimo proti ušem in listnim zavrtačem. Zelo pazimo, da ne zastrupimo čebel. Potrebo po zatiranju ugotovimo na podlagi ulova osic na bele lepljive plošče, ki jih izobesimo ob začetku cvetenja (približno 1 ploščo dimenzije 0,2 x 0,3 m na ha). Prag je presežen, če v času od izobešanja ulovimo več kot 30 osic na posamezno ploščo. Plošče obesimo čim višje, da so dobro vidne. Prianalizi ulova moramo upoštevati, da je napad osic po nasadu izrazito neenakomeren in da se včasih jakost napada ne ujema z ulovom na vabe. Zato je dobro izvajati preglede odloženih jajčec in se za zatiranje odločiti, ko odložena jajčeca ali poškodbe najdemo na več kot 3% plodičev.

   

SADNI LISTNI DUPLINAR

Sadni listni duplinar

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: sadni listni duplinar je vse pogostejši gost v sadovnjakih. Prepoznamo ga po poškodbah, ki jih povzročajo gosenice na jablanovih listih. Samica odlaga jajčeca na liste jablan. Iz jajčec izlegle gosenice se zarijejo v list, kjer izjedajo njegovo vsebino. Izjedajo jo v krogu, tako da na listih nastanejo okrogle rjave lise. Če takšno izvrtino dobro pogledamo, vidimo v njej goseničine iztrebke. Na enem listu je lahko tudi po pet ali celo več izvrtin. V primeru tako množičnega napada je lahko škoda precejšnja, ker se napadeni listi posušijo. Sadni duplinar ima na leto 2 do 3 rodove.

 

Varstvo: pomembno je, da temeljito zatremo prvo generacijo v maju. Del prezimujočih bub zatremo ob predspomladanskih škropljenjih, kjer uporabimo oljne pripravke. Kot kritično število za vse rodove jemljemo 1 jajčece na list. Največ jajčec najdemo na spodnji strani vršnih listov bujno rastočih poganjkov. Določanje velikosti populacije je možno tudi na podlagi ulova na Rumene lepljive plošče ali na feromonske vabe. Duplinarja skušamo zatreti hkrati z ušmi, grizlico in jabolčnim zavijačem. Včasih je termine moč poenotiti, včasih pa ne. Cilj zatiranja so jajčeca in prvi stadij gosenice, ki se nahaja v 2 do 3 mm velikih izvrtinah (prag 1 do 2 izvrtini na list). Pozneje je uspeh zatiranja značilno slabši. Za zatiranje lahko uporabimo kloronikotinile (Mospilan 20 SG) ali zaviralce razvoja. Pri velikih populacijah moramo proti prvemu rodu ukrepati dvakrat . Metulji drugega roda letajo konec junija in ves julij, metulji tretjega pa drugi del avgusta in v septembru. Organofosforni insekticidi imajo slab stranski učinek na duplinarja. Naše populacije tega škodljivca so dokaj odporne na to skupino insekticidov.

HRUŠEVA BRSTARICA

 

hruseva_brstaricaHruševa brstarica je 6 do 7 mm dolga osica črne barve, ki ima rumenkasto-rdeč zadek. Na srečo se pojavlja poredko, kadar pa se, naredi precej škode predvsem v mladih nasadih, manj škodljiva je za starejše rod­no drevje.
Navadno opazimo sredi maja, ko dosežejo poganjki hrušk 10 do 15 cm, da ti venejo in se povesijo, njihovo listje pa se črno obar­va. Približno 5 cm pod vrhom poganjka opazimo več vbodov, ki potekajo v spirali okoli poganjka navzdol. Ubode naredi osi­ca, potem pa nadnje odloži jajčeca. Iz jaj­čeca se izleže ličinka pagosenica, ki vrta rov navzdol v stržen. Ko doraste, je dolga kakšen centimeter in je belkasto rumene barve ter ima zakrnele noge.

Pagosenica prezimi na dnu poganjka, se tam spomladi zabubi in konec aprila ali v začetku maja zleti osica. Pri mladih drevesih je lahko škoda občutna, saj propadejo mnogi ali pa vsi vršički poganjkov, kar ima nevšečne posledice za gojitev dreves.
Zatiranje je vse prej kot enostavno. Osica se precej neredno pojavlja, zato nikoli ne vemo, kdaj naj se pripravimo na zatiranje. Poleg tega tudi nimamo kakšnih posebnih izkušenj, kateri pripravki sploh učinkujejo na osice.
Pomembno je mehanično zatiranje. Takoj ob napadu odstranimo napadene poganjke in jih zažgemo ali zakopljemo. Na večjih, starejših drevesih to ni vedno mogoče, zato je pomembno, da napadene poganjke ozi­roma vršičke odstranimo pri zimski rezi, saj v njih prezimuje ličinka in se tam tudi zabubi. Paziti moramo, da vršiček odreže­mo dovolj nizko in tako zagotovo odstrani­mo tudi ličinko.
Porezane dele sežgemo. Nekateri priporočajo pokrivanje vršičkov, ko ti dosežejo kakih 10 cm; to je navadno v prvi polovici maja. Vršičke obdajo s plastičnimi vrečicami in jih odstranijo po dveh do treh tednih. Seveda je to mogoče napraviti le pri mladih ali mlajših drevesih. Še boljše je, da vršičke zaščitimo takrat, ko opazimo prve osice, ki obletavajo krošnje in sedajo na liste in poganjke. Najlažje jih ujamemo zgodaj zjutraj ali takoj po dežju, ko so ob nižjih temperaturah manj živahne ali otrple.

Kemično zatiranje bo verjetno manj uspeš­no. Poskusiti bi kazalo s fosforjevimi pri­pravki; žal si določen uspeh lahko obetamo le od bolj strupenih sredstev, npr. gusathi­ona ali folimata. Prvič bi morali škropiti v začetku maja, potem pa še dvakrat v pre­sledkih osmih dni.

JABOLČNI ZAVIJAČ

Jabolčni zavijačJabolčni zavijač

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: jabolčni zavijač povzroča črvivost jabolk. Razširjen je povsod tam, kjer so razširjene jablane. To je 1 cm dolg metuljček, ki z razprtimi krili meri 2 cm. Metuljček odlaga jajčeca na plodove. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se zavrtajo v plodove, kjer izjedajo pečišče. Jabolka zaradi tega odpadejo. Škodljivec ima pri nas dva rodova, v toplejših krajih se lahko pojavijo tudi trije. Prvi rod metuljev se pojavi meseca maja in je prisoten do sredine julija. Vendar je največji nalet običajno ob koncu junija. Drugi rod se pojavi sredi julija in leta do začetka septembra. Ponovno se največ metuljev pojavi v začetku meseca avgusta. Metulj jabolčnega zavijača ima sivkasta sprednja krila s temnimi črtami, blizu zunanjega roba pa zlato bleščečo liso. Zadnja krila so svetlo rjava. Samičke odlagajo jajčeca, ki so srebrno bela na plodove, poganjke ali na liste. Samica odloži veliko število jajčec, v dveh tednih kar okrog 80. Iz jajčec se izležejo ličinke v 8 do 14 dneh, odvisno od temperature. Zavrtajo se v plodove, kjer se hranijo z izjedanjem pečišča. Njihov razvoj traja 3 do 4 tedne. Nato zapustijo plodove in se zapredejo v bele goste zapredke. Običajno se zapredejo kar za lubjem. V teh zapredkih se zabubijo. Po 10 do 13 dneh se izležejo metulji drugega rodu in po parjenju ponovno odlagajo jajčeca. Nekaj zapredkov lahko počaka do pomladi in se šele takrat zabubijo. Drugi rod zavijača v jeseni zapusti plodove in se zaprede za skorjo ali v skladišču, kamor smo jih zanesli s plodovi. Zabubijo se spomladi. Gosenice so dolge do 2 cm, imajo rjavo glavo in rožnato telo.

 

Varstvo: cilj pri zatiranju je izvesti največ štiri neposredne uporabe insekticidov proti zavijaču. V zadnjem obdobju v številnih nasadih z zelo velikimi populacijami metuljev in z delno odpornostjo na nekatere insekticide takšen pristop ne zagotavlja popolnega varstva, kljub temu pa ne smemo preveč lahkomiselno povečevati števila škropljenj. Pri vsakem zatiranju je potrebno uporabiti insekticid iz druge kemične skupine. Insekticide uporabimo na podlagi napovedi prognostične službe, na podlagi ulova na feromonske vabe, analize toplotnih vsot, analize povprečnih temperatur v popoldanskem času in na podlagi dejanske stopnje začrvivljenosti plodov. Kot prag škodljivosti pri prvi generaciji upoštevamo 2% črvivih plodov, pri drugi pa 1% črvivih plodov. Zaviralce razvoja uporabljamo v času odlaganja jajčec, ki se prične nekaj dni po večjih ulovih metuljev. Glede na toplotno vsoto (prag 10o C) pričnemo zaviralce razvoja proti prvi generaciji uporabljati pri vsoti 250oC (zadnja dekada maja), insekticide MAC skupine (tebufenozid, metoksifenozid) in kloronikotinile (acetamprid- Mospilan 20 SG) pri 260oC in ostale dotikalne insekticide pri vsoti 300oC. Prva generacija zaključi razvoj pri vsoti 650oC. Zaviralce proti drugi generaciji uporabimo v prvi dekadi julija in prvi dekadi avgusta, dotikalne insekticide pa v sredini julija in v sredini avgusta.

 

     

HRUŠEVA LISTNA HRŽICA

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: hržica ima 3 do 5 rodov letno. Žerke sesajo ob glavni listni žili v spiralasto in cigarsto zavitih najmlajših listih, ki imajo najprej bledo rdečkaste odtenke, nato pa se posušijo. Ta hržica je ob močnem napadu nevarna predvsem v mladem nasadu, ker močno zavre rast poganjkov in oblikovanje rodnega lesa. V starejših nasadih zmeren napad toleriramo, ker pripomore k ustavljanju prebujne rasti.

 

Varstvo: v Sloveniji za zatiranje tega škodljivca ni registriran noben pripravek, zato neposredno kemično zatiranje ni možno. Če v času po cvetenju zatiramo druge škodljivce (npr. proti bolšice) dosežemo stranski učinek na tega škodljivca.

HRUŠEV ZAVIJAČ

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: gosenica začrvivi plodove, ki odpadejo in zagnijejo. Hrušev zavijač ima samo eno generacijo letno. Metulji odlagajo jajčeca od polovice junija do konca julija. Najbolj črvive so zgodnje sorte hrušk, poznejše pa nekaj manj.

Varstvo: navadno pri zatiranju skušamo zatreti oba zavijača hkrati. To upoštevamo pri določitvi terminov škropljenj. Število škropljenj je odvisno od ocene jakosti napada jabolčnega zvijača. Zgolj za hruševega zavijača bi potrebovali le dve škropljenji. Prag škode, s katerim se sprijaznimo (1,5 do 3,5% črvivih plodov) je odvisen tudi od namena pridelovanja. Skupno za zatiranje zavijačev izvedemo od 2 do 4 aplikacije insekticidov letno (1 do 2 krat v juniju in 1 do 2 krat v juliju), z ineskticidoma Mospilan 20 SG . Ločenih škropljenj za zatiranje zavijačev lupine sadja pri hruškah ne izvajamo.

RDEČA SADNA PRŠICA

Rdeča sadna pršica

Opis škodljivca in škoda, ki jo povzroča: rdeča sadna pršica se zadnja leta pojavlja zelo pogosto, lahko bi rekli da kar redno. V kolikor so naše jablane v zavetju, kamor se močno upre sonce, je pojav pršic neizbežen. Dolgo časa je rdeča sadna pršica veljala za škodljivca visokega standarda. Pojavljala se je samo v skrbno negovanih nasadih. Danes se v primeru ugodnega vremena pojavi povsod. Posebno rada se pojavi v zavetni legi in v neposredni bližini hiš, kjer je temperatura višja. Rdeča sadna pršica je majhen škodljivec, ki ga lahko opazimo s prostim očesom, vendar ga opazimo vedno prepozno. To je takrat, ko so izsesani listi spremenili svojo barvo, v nekoliko rumenkasto barvo. Ob močnem napadu se napadena drevesa po barvi ločijo že od daleč. Če list obrnemo, opazimo na spodnji strani veliko število pršic. Pršica ima na leto 5 do 7 rodov. Samičke odlagajo rdečkasta jajčeca na liste in poganjke, zato je pršica dobila ime rdeča. Ker se lahko v kratkem času močno namnoži, so prizadeti tako listi, kot tudi plodovi. Močno napadeni listi porumenijo in počasi odmirajo, zaradi česar se zaustavi tudi razvoj plodov.
Rdeča sadna pršica ne napada vseh sort jablan enako intenzivno. Na nekaterih sortah, kot so jonatan, zlati delišes, rdeči delišes, zlata parmena, londonski peping, kanadka in krivopecelj je zelo pogosta. Zato moramo biti pri opazovanju omenjenih sort še posebej pozorni in natančni. Pršice so pozno spomladi in zgodaj poleti najprej na spodnji strani listov, na spodnji tretjini poganjkov. Kasneje se preselijo na srednjo tretjino poganjka in proti koncu vegetacije jih najdemo na listih na vrhnji tretjini poganjkov.

 

Varstvo: osnovni pristop pri zatiranju pršic je vzdrževanje naravnega ravnotežja med njimi in plenilskimi pršicami. Uporaba akaricidov naj bo le pomoč v izrednih razmerah (največ enkrat letno). Plenilske pršice lahko naselimo, drugače pa skrbimo, da jih ne prizadenemo z ostrimi insekticidi. Ugodno ravnotežje je vzpostavljeno, če imamo vsaj 1 plenilsko pršico na 10 do 20 rdečih sadnih pršic. Umno je preprečiti razvoj prve generacije. Če na vejicah v času brstenja opazimo več kot 1000 jajčec na dolžinski meter vejic je zatiranje jajčec smiselno. Uporabimo lahko oljne pripravke  ali malo pozneje v času izleganja ličink (konec prve dekade aprila) klofentezin. 

Rdeča sadna pršica   Rdeča sadna pršica
© VIP trade. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Ta spletna stran za svoje pravilno delovanje uporablja piškotke.Ti piškotki ne shranjujejo osebnih podatkov.Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov.

Več informacij
×
Politika piškotkov za spletno mesto VIP trade

Kaj so piškotki?

Piškotki so majhne datoteke, ki jih strežnik pošlje uporabnikovemu brskalniku med pregledovanjem spletne strani. Prejeti piškotek se nato namesti na napravo (računalnik, tablica, pametni telefon), s katero brskamo po spletni strani.

Spletne strani uporabljajo različne tipe piškotkov.

  1. Spletna stran uporablja piškotke, ki so nujni za osnovno delovanje strani in med drugim omogoča uporabniku dodajanje izdelka v košarico, prehod na zaključek nakupa itd.
  2. Spletna stran uporablja piškotke za zbiranje informacij o uporabi strani. Ti piškotki za sledenje omogočajo analizo obiskov in pregledane vsebine. Ti piškotki so anonimni in ne omogočajo sledenja specifično identificiranih uporabnikov.
  3. Spletna stran uporablja piškotke, ki omogočajo anaonimno sledenje informacij. Ti piškotki za oglaševanje so v uporabi za prilagoditev našega oglaševanja vašim potrebam.

Z nadaljnjo uporabo te spletne strani se strinjate z našo politiko piškotkov. Nastavitve piškotkov lahko kadarkoli spremenite s klikom na povezavo v nogi te strani.

Vaše nastavitve

Ti piškotki so vedna omogočeni in so nujni za osnovno delovanje spletne strani. Torej piškotki, ki si vas zapominjo, da boste lahko nemoteno brskali po spletnih straneh. V to skupino sodijo piškotki, ki so uporabljeni za to, da si spletno mesto zapomni vaš vnos v spletne obrazce, nakupovalno košarico ipd. Obvezni so, saj, med drugim, zagotavljajo varnost in tako preprečujejo zlorabe sistemov.

Ti analitični piškotki nam omogočajo, da z uporabo anonimnega sledenja izboljšamo funkcionalnost strani. Prav tako nam omogočajo, da lažje identificiramo produkte, ki bi bili za vas zanimivi. V nekaterih primerih je prednost teh piškotkov izboljšanje hitrosti za obdelovanje vaših zahtev, zaznavanje in shranjevanje vaših nastavitev ter pomoč pri povezavi s socialnimi omrežji.Če teh piškotkov ne boste izbrali, se to lahko odraža v slabše oblikovanih priporočilih in počasnejšem delovanju spletne strani. Prav tako bo otežena povezava s socialnimi omrežji, kot so Facebook, Twitter, Google+ ipd.

Ti piškotki zbirajo informacije, s katerimi prilagodimo oglaševanje vašemu okusu, preferencam in željam. Te podatke uporablja tako naša spletna stran kot tudi partnerske in druge spletne strani. Zbrani podatki so anonimni in ne vsebujejo nobenih osebnih podatkov, ki ste jih morda delili z nami. Če teh piškotkov ne boste izbrali, bodo morda oglasi, ki jim boste izpostavljeni, manj primerni za vas.